Nahajate se:
Društveni pohod na smuk 13.3.2018
Društveni pohod na smuk 13.3.2018
14. 3. 2018
Elica P.
106
Če bi izbirali, bi težko izbrali lepši dan v marcu kot smo ga imeli ta torek. Udeležba tridesetih pohodnikov v Rožnem dolu, je pričarala nasmeh. Res ne vem, kaj nas tako privlači, ali prelepa narava ali odlična malica po končanem pohodu na turistični kmetiji in ribogojnici Malnar-Plut v Rožnem dolu…Verjetno oboje.
Smuk, 547 m visoka planota nad Semičem, s prelepim pogledom do Kleka, Mirne gore in po Beli Krajini, predstavlja lovcem, športnikom rekreativcem in ljubiteljem narave priložnost za sprostitev, vzletišče jadralnih padalcev in zmajarjev pa privablja ljubitelje tega športa iz cele Slovenije. Smuk naj bi dobil ime po roparjih, ki so po opravljenem delu smuknili v njegove gozdove. Na Smuk vodi več poti. Mi smo kot običajno krenili strmo po cesti do Pribišja, idilične vasice in nadaljevali po gozdnih poteh do vrha. Vrh je čudovita planota, na kateri je cerkev Sv. Lovrenca, Lovski dom in ruševine gradu. Smuk ali Smočki grad z obzidjem so sezidali posestniki gradu Semenič v prvi polovici 16. stoletja. Utemeljitelj Smuka je bil očitno Oton Semenič, izpričan v listini ob delitvi semeniške posesti iz leta 1541. Grad in okolica sta veliko trpela od napadov Turkov in Uskokov. Grad je od plemenitih Semeničev konec 16. stoletja kupil grof Henrik Paradeiser, leta 1662 pa ga je pridobil baron Franc Bernard plemeniti Lichtenberg, ki ga je restavriral in olepšal.
Gradu je pripadel leta 1703 še drugi del posesti – pristava Turn. Po tradiciji so bili graščaki gradu Smuk znani po svoji krutosti. Tlačani so jim morali tlakovati s kamnitimi ploščami zelo strmo pot do graščine in po tej poti so tudi nosili grajsko gospodo v dolino. Leta 1846 je prešel v posest deželnega svetnika Martina Kuralta, proti kateremu je bil uperjen eden zadnjih kmečkih uporov na Slovenskem. Leta 1888 pa sta ga od njegovih dedičev kupila Karl in Franc Kavšek in ga leta 1899 prodala Dunajčanu Tomažu Radlu. Grad je takrat že dodobra načenjal zob časa. Pred drugo svetovno vojno so bili lastniki posestva Hutarji iz Sadinje vasi. Dvorec, mogočno morda dvonadstropno poslopje pravokotnega tlorisa, so deloma podrli leta 1902. Danes so tu ruševine porasle s podrastjo in trnjem….
Pod mogočnim hrastom je lovski dom, kjer nas oskrbnik in njegov kuža pričakta z dobro kavico in pijačo. Po počitku pa nazaj po isti poti, do izhodišča in na odlične postrvi v ribogojnico in kmetijo, kjer se je razvil klepet in nikamor se nam ni več mudilo, saj sta nas sonce, sneg in že pomladanska utrujenost polenila…Pa kaj, jutri je nov dan, ki ga bomo lahko drugače izkoristili, tako kot si vsak želi….Vendar ta torek smo naredili nekaj zase in to šteje.
Elica Pavlič
Smuk, 547 m visoka planota nad Semičem, s prelepim pogledom do Kleka, Mirne gore in po Beli Krajini, predstavlja lovcem, športnikom rekreativcem in ljubiteljem narave priložnost za sprostitev, vzletišče jadralnih padalcev in zmajarjev pa privablja ljubitelje tega športa iz cele Slovenije. Smuk naj bi dobil ime po roparjih, ki so po opravljenem delu smuknili v njegove gozdove. Na Smuk vodi več poti. Mi smo kot običajno krenili strmo po cesti do Pribišja, idilične vasice in nadaljevali po gozdnih poteh do vrha. Vrh je čudovita planota, na kateri je cerkev Sv. Lovrenca, Lovski dom in ruševine gradu. Smuk ali Smočki grad z obzidjem so sezidali posestniki gradu Semenič v prvi polovici 16. stoletja. Utemeljitelj Smuka je bil očitno Oton Semenič, izpričan v listini ob delitvi semeniške posesti iz leta 1541. Grad in okolica sta veliko trpela od napadov Turkov in Uskokov. Grad je od plemenitih Semeničev konec 16. stoletja kupil grof Henrik Paradeiser, leta 1662 pa ga je pridobil baron Franc Bernard plemeniti Lichtenberg, ki ga je restavriral in olepšal.
Gradu je pripadel leta 1703 še drugi del posesti – pristava Turn. Po tradiciji so bili graščaki gradu Smuk znani po svoji krutosti. Tlačani so jim morali tlakovati s kamnitimi ploščami zelo strmo pot do graščine in po tej poti so tudi nosili grajsko gospodo v dolino. Leta 1846 je prešel v posest deželnega svetnika Martina Kuralta, proti kateremu je bil uperjen eden zadnjih kmečkih uporov na Slovenskem. Leta 1888 pa sta ga od njegovih dedičev kupila Karl in Franc Kavšek in ga leta 1899 prodala Dunajčanu Tomažu Radlu. Grad je takrat že dodobra načenjal zob časa. Pred drugo svetovno vojno so bili lastniki posestva Hutarji iz Sadinje vasi. Dvorec, mogočno morda dvonadstropno poslopje pravokotnega tlorisa, so deloma podrli leta 1902. Danes so tu ruševine porasle s podrastjo in trnjem….
Pod mogočnim hrastom je lovski dom, kjer nas oskrbnik in njegov kuža pričakta z dobro kavico in pijačo. Po počitku pa nazaj po isti poti, do izhodišča in na odlične postrvi v ribogojnico in kmetijo, kjer se je razvil klepet in nikamor se nam ni več mudilo, saj sta nas sonce, sneg in že pomladanska utrujenost polenila…Pa kaj, jutri je nov dan, ki ga bomo lahko drugače izkoristili, tako kot si vsak želi….Vendar ta torek smo naredili nekaj zase in to šteje.
Elica Pavlič
