Župan: Jože MUHIČ
Število prebivalcev: 3.267
Površina občine: 110 km2
Statistična regija: Jugovzhodna
Število naselij: 29
“Kar se tiče toplic, so ene na Srednjem Kranjskem nadvse dobre, da jih od daleč obiskujejo.,” so besede, ki jih je v drugi polovici sedemnajstega stoletja v svoji knjigi uporabil polihistor Janez Vajkard Valvasor in s tem potrdil večstoletno turistično dejavnost kraja, saj so Dolenjske Toplice še danes eden najbolj obiskanih zdraviliških območij v Sloveniji.
Občina Dolenjske Toplice se nahaja na zahodnem robu novomeške pokrajine. Središče občine je naselje Dolenjske Toplice, ki nosi ime po izvoru termalne vode. Na zahodu jo omejuje Kočevski Rog, na jugu sega do belokranjskih vrat , ki jo ločijo od Bele krajine. Osamelec Ljuben in širok pas gozda razmejujeta občino od novomeške pokrajine na vzhodu, proti severu pa občino omejuje strmi rob Ajdovske Planote.
Danes so Dolenjske Toplice prostor zdraviliškega, wellness in kongresnega turizma ter območje neokrnjene naravne in bogate kulturne dediščine.
Gonilna sila zdraviliškega in wellness turizma so Terme Krka, ki v našem kraju delujejo že skoraj štirideset let. Najnovejša pridobitev našega kraja pa je Kulturno kongresni center, katerega poglavitna dejavnost je kongresni turizem.
Med neokrnjeno naravno dediščino uvrščamo Kočevski Rog, ki kraj obdaja z desne strani in ki med svojim debli skriva tudi kulturno dediščino. Govorimo o Bazi 20, danes edini tovrstni muzej na prostem v Evropi, med drugo svetovno vojno pa kompleks barak, ki so služile kot sedež vojaškega in političnega vodstva slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja.
Med pomembne stebre kulturne dediščine štejemo tudi cerkve, nekatere med njimi so bila pomembna romarska središča. V kraju Soteska si lahko ogledamo razvaline nekdaj mogočnega gradu, blizu katerega se bohoti vrtni paviljon s Hudičevim turnom ter ogledni depo starih avtomobilov, katerega oskrbnik je Tehniški muzej Bistra. V Kočevskih Poljanah si je moč ogledati ohranjeno kočevarsko vas, nedaleč stran v Občicah pa Muzej Kočevarjev staroselcev.
Največ dogajanja v kraju je v poletnih mesecih, ko se odvijajo poletne kulturne in družabne prireditve (od maja do konca septembra), vrhunec pa praznovanje doseže ob občinskem prazniku (22. julij), ko se odvija Topliška noč, največja in najpomembnejša kulturna prireditev v kraju.
Več informacij o znamenitostih, ponudbi in dogajanju v Topliški dolini lahko dobite v TIC-u Dolenjske Toplice, na telefonu 07 38 45 188, po elektronski pošti tic@dolenjske-toplice.si ali si ogledate našo spletno stran www.dolenjske-toplice.si.
ZGODOVINA
Prve omembe Toplic segajo v leto 1215, ko je Henrik IV., mejni grof Istrski, podelil del svoje imovine cistercijanski opatiji Stična. Kraj, ki se imenuje po izviru termalnih vrelcev, so ga le ti zaznamovali že od pradavnine, dokaz katerega so arheološka najdišča v neposredni bližini kraja.
Za zdraviliške kopeli se je zadnja desetletja sedemnajstega stoletja zavzel Ivan Vajkard Turjaški. Zgradil je Knežjo kopel, jo obdal z obzidjem in jo pokril s streho. Dolenjske Toplice so do leta 1767 služile predvsem družinskim potrebam rodbine Auersperg. V letih 1767 - 1776 pa je dal knez Henrik Jožef Turjaški zgraditi dvonadstropno kopališko poslopje s tremi bazeni. Tako je kraj dobil novo zdraviliško - turistično vlogo. Obisk zdravilišča je bil vse do konca 19. stoletja šibak. Gostje so bili premožni ljudje, vendar ker pričakovanega dohodka ni bilo, so Auerspergi dali zdravilišče v zakup. Leta 1895 so zdravilišče ponovno prevzeli v svoje roke. Glede na to, da je bila leta 1894 dograjena železniška proga do Straže so pričakovali povečan tujski promet. Število gostov se je povečalo, vendar ne toliko kot so pričakovali.
Šola je bila v Dolenjskih Toplicah od leta 1843 v zasebni hiši, leta 1887 pa so zgradili novo šolsko poslopje.
Pomembna pridobitev za kraj in zdravilišče je bila dograditev vodovoda leta 1892. Za kraj je bila značilna agrarna struktura prebivalstva. Ljudje so iskali zaslužek v sezonskem delu (prodaja pridelkov Zdravilišču, tovorjenje lesa ) in izseljevanju v Ameriko. Leta 1910 je imel kraj le 308 prebivalcev, kar je najmanj po letu 1825.
Dragotin Gregorc, učitelj in ravnatelj na domači šoli, je bil leta 1905 ustanovitelj Bralnega in pevskega društva, leta 1920 pa je bilo v Toplicah ustanovljeno še društvo Sokol.
Med prvo svetovno vojno je bila v Dolenjskih Toplicah vojaška bolnišnica. Po vojni se Auerspergi za zdravilišče niso več zanimali, zato so ga leta 1921 prodali dr. Konstantinu Konvalinki, dotedanjemu kopališkemu in okrožnemu zdravniku. Ta je želel sezono razširiti na vse leto. Napeljati je dal električno razsvetljavo in centralno kurjavo v sobe Kopališkega doma, toda kljub večji urejenosti in celoletni odprtosti je število gostov redkokdaj preseglo število 1000 v enem letu. Leta 1934 je Konvalinka zdravilišče prepustil v upravljanje Kmetski posojilnici v Ljubljani, leta 1940 pa se je odpovedal lastništvu zdravilišča. Novi lastnik je postala Zdraviliška združba iz Ljubljane.
Pred drugo svetovno vojno je bilo v Toplicah šest trgovin, dva mesarja, dva peka, žandarmarija, pošta finance, lekarna in zdravnik. Velika pridobitev je bila zgraditev električne napeljave leta 1938, javna razsvetljava pa je bila dokončana leta 1940.
Konec aprila leta 1941 je v Dolenjske Toplice prišla stalna posadka italijanske vojske, zapustila jih je 24. maja leta1942. Po tem letu so bile Toplice stalno osvobojeno ozemlje, na katerega so le občasno prihajali Italijani in Nemci. Leta 1943 so Nemci Toplice bombardirali. Septembra leta 1943 je bila v Toplicah ustanovljena Levstikova brigada, marca 1944 pa brigada VDV.
Po vojni sta bili zdraviliški stavbi močno poškodovani. Obe stavbi sta bili leta 1946 nacionalizirani. Obisk gostov se je v zdravilišču zelo povečal, prevladovali so socialni zavarovanci. Leta 1954 so v obeh stavbah obnovili centralno kurjavo in tako okrepili obisk v zimski sezoni. Leta 1963 so Kopališkemu domu dozidali dve nadstropji, leta 1973, ko se je zdravilišče priključilo tovarni zdravil Krka, pa so se začele adaptacije obeh domov, obnove bazenov, in nazadnje so leta 1993 zgradili tudi novo poslopje Zavetje zdravja.
V šestdesetih letih so Topličani obnovili sokolski dom, zgradili pošto, z rekonstrukcijo ceste Novo mesto - Dolenjske Toplice so dobili prvo stalno prometno povezavo. Zaživel je tudi turistični utrip kraja, saj se je povečal izletniški turizem. Uspešno je bilo delovanje Turističnega društva, Kulturno društvo Maks Henigman pa je še popestrilo in bogatilo kulturno življenje Topličanov.
Po letu 1970 so Toplice doživele nagel razvoj. Znatno se je povečalo število prebivalstva, povečal se je delež zaposlenih v industriji, zgrajena je bila nova šola ter številne stanovanjske in počitniške hiše na Cvibljah.
V letu 1987 se je končala izgradnja telefonskega omrežja po vsej krajevni skupnosti. Začela se je gradnja mrliške vežice.
Leta 1988 so Dolenjske Toplice razdelili na trinajst ulic. Sledilo je obdobje priprave na novo občino, ki smo jo v letu 1998 tudi dobili.
Več o zgodovini Dolenjskih Toplic lahko preberete v knjigah Nekoč Toplica - danes Dolenjske Toplice, Topliški dnevnik in Monografiji Dolenjske Toplice v odsevu časa, v arhivskih zapisih ter matičnih in rojstnih knjigah.
