Vaška skupnost Kočevske Poljane

Kočevske Poljane veljajo za eno najstarejših vasi občine Dolenjske Toplice saj je ustanovitev datirana v zadnjo četrtino petnajstega stoletja. Do leta 1953 je bila vas poimenovana Poljane oz. po nemško Pollandl. Ležijo v Črmošnjiško-Poljanski dolini, najvzhodnejšem delu kočevarskega jezikovnega otoka.  Kočevarji ali Kočevski Nemci oz. Gottscheer so nemško govoreča skupnost, ki je živela na Kočevskem, na nemškem jezikovnem otoku, katerega središče je bilo mesto Kočevje. Svoj jezik, bavarsko narečje kočevarščino, so ohranjali več kot 600 let od naselitve okoli leta 1330 pa vse do leta 1941, ko se je večina izselila. Med drugo svetovno vojno so bile Kočevske Poljane tako kot cela Kočevska pod italijansko okupacijo. Nekaj kočevarskih družin se je uprlo izselitvi, ki jo je ukazal nemški okupator. Večina jih je podpirala partizane in Osvobodilno fronto, ki je imela štab, Bazo 20, v bližini. Kočevsko narečje je bilo po drugi svetovni vojni prepovedano, zato se je izgubilo in ga danes govori le še malo ljudi, od teh pa živi večina v tej dolini.

Kočevske Poljane so spomeniško zaščitena vas, poleg Občic in Dobindola, edine v občini Dolenjske Toplice, predvsem zaradi ambiciozno zasnovanih enonadstropnih poslopij nekdanjih gostiln in trgovin. Samo vas višinsko dominantno oblikuje cerkveni areal z župniščem in s šolo. Poleg vasi pa imajo posebno zaščito v vasi še cerkev Marije Pomočnice kristjanov v Gorici in župnijska cerkev sv. Andreja apostola, šest domačij, hiš in gospodarskih poslopij, grobnica padlih borcev VII. korpusa, kamnit most, Marijina kapelica, pokopališče, vaški studenec in župnišče. Delovanje vasi je danes organizirano skovi Vaško skupnost Kočevske poljane, ki jo od oktobra 2014 vodi Igor Mavsar.

Preden je bila v Poljanah (tako se je vas in župnija imenovala do druge svetovne vojne) leta 1792 ustanovljena samostojna župnija, je bila to črmošnjiška podružnica. Župnijska cerkev, ki stoji na robu vasi, pomaknjena v hrib nad župniščem, je bila sezidana l. 1625, v času baroka, v notranjosti je dekorativno poslikana. Ponaša se s kar nekaj kosi izbrane in kvalitetne opreme. Na prvem mestu je tu gotovo glavni oltar iz 1757. leta, delo neznanega avtorja. Gre za lepo poznobaročno kuliso, ki obdaja osrednjo nišo s kipom farnega zavetnika sv. Andreja. V atiki oltarja je ovalna slika nadangela Mihaela, ki jo pripisujejo Valentinu Metzingerju, čeprav naj bi bila kasneje močno preslikana. K oltarju spadata tudi kipa sv. Ane in sv. Joahima, ki sta svojčas stala samostojno na konzolah ob oltarju. Med cerkveno opremo je omembe vreden še zanimiv križev pot, slikan na pločevino (kopija po Führichu) z napisi v nemški gotici, ki je gotovo zgovoren spomin na nekdanje prebivalce in pa žal trenutno neuporabne orgle. Leta 1861 jih je naredil mojster Franc Dev in so po mnenju poznavalcev zelo dragocene, saj so ene izmed njegovih redkih ohranjenih del. Orgelska omara je lepo baročno delo. Zanimiv del opreme so tudi obnovljena barvna okna z ovalnimi svetniškimi podobami. Okna imajo prav tako nemške napise.