TOPLIŠKI UPOKOJENCI OSVOJILI GRAD ŠUMBERK

Odločili smo se, da bo tudi letošnji novembrski pohod po Suhi Krajini, kjer čas teče drugače. S pohodom smo pričeli na Rebri, preko Vrtač, Arčelce do razvalin gradu. V Vrtačah nam je gostoljubni domačin razkazal mogočno trto , ki je nekaj posebnega, prav tako zanimiva kamnita miza ob kateri smo se odžejali z domačim sokom. Hodili smo po makadamskih poteh, po travnikih,mehkih gozdnih poteh in uživali ob najlepši pesmi jesenskega listja pod nogami… se povzpeli do ruševin gradu, ki leži na severnem obrobju Suhe krajine 540 metrov nad morsko gladino ter obiskovalcu nudi lep razgled na bližnje in daljne griče. Pogledi so uhajali izza ruševin na Lisec posut z vinogradi, na Kamniško-savinjske Alpe z Ostrico…. Danes na zanimivo zgodovino gradu Šumberk spominjajo le še ruševine in legende, ki jih pripovedujejo domačini.

Prva znana omemba je iz leta 1141, ko so grad upravljali grofje Šumberški, potomci stranske veje dinastija Breško-Selških. Grofje Šumberški so bili pomemben člen v verigi političnega, gospodarskega in kulturnega dogajanja in se pogosto omenjajo v 12. in 13. stoletju. Eden zadnjih potomcev je bil krški škof Ullrich III. Grad je bil opuščen že za časa Valvazorja. Je med najstarejšimi gradovi na Kranjskem. Do njega vodi cesta, ki v drugem delu poti preraste v ozko pot med drevjem. Na vzhodni strani grajskega griča pa je še vedno ohranjena grajska kapelica, nastala v prvi polovici 12. stoletja, posvečena sv. Katarini Aleksandrijski. Zanimiva legenda pravi, da sta grad Šumberk in Kozjek zgradila brata velikana, ki sta si podajala kladivo in pila vodo iz Temenice.

Po obveznem fotografiranju, smo se spustili do brunarice Drvena, kjer so nam domačini pripravili izvrstno malico, ob zvokih harmonike smo tudi zaplesali. Nasmehi na obrazih so povedali vse, uživali smo v dnevu, kjer se je poklopilo vse, od naklonjenega vremena, številčne udeležbe in pozitivnih udeležencev, daleč od mestnega vrveža v objemu neokrnjene narave.

Po isti poti smo se vrnili na izhodišče in pri gradu v Žužemberku sklenili današnje srečanje. Oba gradova sta bila povezana in mi smo hodili po poteh, ki so ju povezovale in se z mislimi vrnili v takratni čas…. vse je drugače, le narava ostaja prelepa, enkratna in ohranimo jo za naslednje rodove!

Elica Pavlič