BILI SMO V DOLINI POD PONCAMI

Oktobrski izziv topliških upokojencev z vlakom po Sloveniji je bil malo drugačen. V potovanje je bil vključen tudi avtobus in dobre pol ure peš poti. Namenili smo si ogledati dolino pod Poncami, naš ponos, našo Planico.

V zgodnjih jutranjih urah smo zapustili Novo mesto in bili že sredi dopoldneva v Ratečah, ki so se že kopale v soncu. Polni energije smo se po gozdni poti  odpravili proti Planici. Odpirali so se pogledi na vrhove Julijskih Alp. Ponce, 2274 visoka gora, je že žarela v soncu. Vedno bliže smo bili našemu cilju in v daljavi so bile že vidne skakalnice vzporedne eno z drugo. Čakal nas je vodnik. Dogovorili smo se, da se najprej s sedežnico odpeljemo na velikanko. Na vrhu nam je predstavil skakalnice, njihovo nastajanje in zgodbe skozi zgodovino. Kar sedem jih je in vzporedno z njimi največja na svetu letalnica bratov Gorišek. Občudovali smo njeno velikost in pogum skakalcev, ki se spustijo po njej. Razgled po dolini pa res nepozaben. Sledil je fascinanten spust s sedežnico nazaj v dolino. Sprehodili smo se do Nordijskega centra v katerem je muzejska razstava o zgodovini smučarskih skokov in poletov. Mi smo si v podzemni kleti ogledali  snežni tunel s 600m dolgimi tekaškimi programi. Temperature so malo pod ničlo, tako da smo okusili tudi zimo v jeseni. Tudi zunaj so urejene tekaške proge v dolžini 25 kilometrov. Mimo vetrovnika smo se povzpeli na razgledno ploščad tega modernega skakalno tekaškega centra. Se veliko informacij našega vodiča, a naši pogledi so se ustavljali na bližnjih vrhovih Ciprnika in Mojstrovke, skakalnice pa so bile pred nami kot na dlani. Prišel je naš čas odhoda iz te prelepe planiške doline.  Mimo olimpijskega športnega hotela, ki je nekaj stran od skakalnic, smo se počasi vračali v Rateče. Sledilo je kosilo in povratek proti domu.

Bili smo prijetno utrujeni pa vendar veseli, da smo tako lep jesenski dan preživeli v največjem nordijskem centru sveta.

Martina Klobučar