Društveno vandranje na Orle, 5.12.2023

 

DRUŠTVENO VANDRANJE PO GOLOVCU

 

Kar v navado je prišlo, da razpišemo dva pohodniško obarvana izleta mesečno. Posebno, odkar nimamo več planinske skupine. Za drugi pohod poizkušam izbrati kaj zanimivega, malo dalj od našega konca, pa seveda dostopno večjemu številu udeležencem. Do izhodišča se lahko pripeljemo z vlakom in to naredi izlet še privlačnejši.

Priljubljena točka Ljubljančanov, zanimiva za ljubitelje narave, radovedneže, v učne namene in za amaterske naravoslovce je pot po Golovcu do Orel, Sv. Urha in je bila cilj današnjega pohodniško obarvanega izleta. Golovec je gozdnat hrib, jugo-vzhodno od mestnega jedra Ljubljane z najvišjim vrhom Mazovnik (450 m). Predstavlja nadaljevanje Šišenskega hriba (Rožnik) in Grajskega griča. Je sestavni del Posavskega hribovja. Golovec je bil včasih večinoma gol, pokrit s travo in od tu izhaja njegovo ime. Poti so urejene, označene, s klopcami. Samo klopce ljubezni izgleda, da še nimajo.

V deževnem jutru se nas je zbrala na železniški postaji Novo mesto manjša skupina udeležencev. Dobra volja je bila zagotovilo, da bomo imeli lep dan. V Rakovniku nas je pričakal Roman Šuštaršič, naš domačin in dober poznavalec Golovca in tukajšnjih poti. Pridružila se nam je tudi Milena Parteli, dobra pohodnica, fotografinja, članica PD Šmarna gora, in ni bilo dmožnosti, da izberemo napačno pot. Dež je ponehal in veselo smo se podali v hrib in začeli z vandranjem po Golovcu, s ciljem, da pridemo do Orel in Sv. Urha. Dež ni bil naš spremljevalec, pač pa zimska pravljica in mogočna raznovrstna drevesa ob poti. To je pot spominov, tovarištva in pot za uživanje.

 

Dosegli smo gručasto naselje Orle, ki ga imenujejo tudi Češnjevo mesto in je znano po češnjevem žganju, vendar ga nismo poizkusili. Smo pa doživeli prijazen sprejem v Gostilnici Orle in odlično gostinsko ponudbo. Zaradi megle se nismo povzpeli na razgledni stolp, ki nam bi sicer nudil čudovit pogled na Julijske in Kamniško-Savinjske Alpe. Roman nam je pokazal čudovito teraso pod stolpom, kjer je pravo mesto za uživanje v toplih dneh. Pod gostilnico imajo v ogradi jelenjad in lepo jih je bilo videti med igrivimi poskoki v zimsko obarvanem gozdu.

Gozdna pot na je pripeljala do Sv. Urha, do kraja z mračno zgodovino, ki se ne sme več ponoviti. Tu je Cerkev sv. Urha, nekdanja mežnarija, kasarna, mučilnica, zapor in spomenik. V mežnariji je muzej, ki priča o dogajanju v naši polpretekli zgodovini. V neposredni bližini stavbe je grobnica žrtev 2. svetovne vojne. Nad platojem grobnice se dviga spomenik, delo kiparjev Karla Putriha in Zdenka Kalina. Kiparja sta v reliefih na obodu spomenika upodobila tedaj pogoste teme – motivi se tako imenujejo Pomoč ranjencu in Begunci (Karel Putrih) ter Talci in Mučenci (Zdenko Kalin). Bronaste figure na vrhu spomenika prikazujejo snidenje ljudi iz okupirane Ljubljane in borcev. Grobnica ima status vojnega grobišča. Celotno območje ima status kulturnega spomenika lokalnega pomena.

Spustili smo se po hribu do postaje mestnega prometa in se zapeljali do centra Ljubljane. Prehodili smo 15 km, ni bilo prave želje po kuhančku v stari Ljubljani. Odpeljali smo se domov v naše mesto Novo mesto. Za kuhančke in ostalo bo še čas, saj se je veseli december šele začel. Enotni smo si, da je za nami spet dan, ki se je zapisal v zgodovino lepega.

 

Elica Pavlič