Zimska idila na Smuku

Zimska idila na SMUKU

Prvega letošnjega društvenega pohoda na Smuk,  v torek, 9.1.2024, se je udeležilo 22 pohodnikov. Sicer oblačen, vendar mrzel dan smo izkoristili za druženje po lepih gozdnih poteh na 547 m visoko planoto nad Semičem, ki nudi pohodnikom, kolesarjem, jadralnim padalcem, polharjem in ostalim rekreativcem nešteto možnost za preživljanje prostega časa in sprostitev v naravi. 

S pohodom smo začeli v Rožnem delu in se po strmi cesti povzpeli do Pribišja, idilične vasice z prelepi razgledi na obširne kočevske gozdove z Gačami v ozadju. Sneg je pobelil pokrajino in uživali smo v zimski pravljici, ki je že prava redkost. Na koncu vasi se je začela makadamska pot z označbami evropske pešpoti, ki preko Laz nadaljuje na Smuk in naprej na Gorjance.  Pot ni zahtevna, vendar je poledenela in pazljivost ni odveč.

  Prišli smo do Polharskega doma, kjer informativna tabla lepo opisuje življenje polha na tem območju. Polharji so zasadili razno drevje, ki nudi zatočišče in hrano glodalcem, ki zimo prespijo. Polhi so zelo lepe, mirne in nenevarne živali. Lepo jih je opazovati, kaj lepega prebrati o njih. Polharija je bogat del naše kulture, katere namen je bil včasih preživeti oziroma bi se ljudem takrat brez polharjenja zelo slabo godilo. Danes pa namen in cilj polharije ni več ubijanje polha, marveč ohranjanje tradicije, skupno življenje in povezanost z naravo, predvsem pa je to zelo dober in družaben dogodek, ki med seboj odlično poveže ljudi.

Kmalu smo prišli do razvalin gradu Smuk. Grad Smuk ali Smočki grad z obzidjem so sezidali posestniki gradu Semenič v prvi polovici 16. stoletja. Utemeljitelj Smuka je bil očitno Oton Semenič, izpričan v listini ob delitvi semeniške posesti iz leta 1541. Grad in okolica sta veliko trpela od napadov Uskokov. Grad je od plemenitih Semeničev konec 16. stoletja kupil grof Henrik Paradeiser, leta 1662 pa ga je pridobil baron Franc Bernard plemeniti Lichtenberg, 

Po tradiciji so bili graščaki gradu Smuk znani po svoji krutosti. Tlačani so jim morali tlakovati s kamnitimi ploščami zelo strmo pot do graščine in po tej poti so tudi nosili grajsko gospodo v dolino. Leta 1846 je prešel v posest deželnega svetnika Martina Kuralta, proti kateremu je bil uperjen eden zadnjih kmečkih uporov na Slovenskem. Leta 1888 pa sta ga od njegovih dedičev kupila Karl in Franc Kavšek in ga leta 1899 prodala Dunajčanu Tomažu Radlu. Grad je takrat že dodobra načenjal zob časa. Pred drugo svetovno vojno so bili lastniki posestva Hutarji iz Sadinje vasi. Dvorec, mogočno morda dvonadstropno poslopje pravokotnega tlorisa, so deloma podrli leta 1902. Stavba je v dolžino merila 38 metrov, široka pa je bila 15 metrov.

Na vrhu Smuka je Lovski dom, stari hrast in cerkev Sv.Lovrenca. Še veliko bi se dalo povedati, povsod sama zgodovina, naravna in kulturna dediščina, a mudilo se nam je na čaj, kavico v dom…,kjer smo se zadržali v veselem klepetu. Še bi ostali, a ribe na turistični kmetiji in ribogojnici v Rožnem dolu, so gotovo že ulovili in prijazni gostitelji bodo začeli s peko. Vrnili smo se na izhodišče in odpeljali na zaključek našega druženja. 

Smuk bo ostal v planu naših pohodov, pa ne samo zaradi dobrih rib ob zaključku. Pot na Smuk, je pot primerna za širši krog upokojencev, je pot za druženje in uživanje!

Elica Pavlič, DU Dolenjske Toplice