TOPLIŠKI UPOKOJENCI V TRSTU

Trst, pristaniško mesto ob Tržaškem zalivu, z bogato zgodovino in čudovito arhitekturo, je bil naš izziv meseca januarja.

Tega dne, se je dan začel v zgodnjih jutranjih urah, kar pa ni pokvarilo  dobre volje, in tiste prave energije, ki vedno izžareva ob naših druženjih. Vse je šlo po zastavljenih planih in ob pol devetih smo bili na železniški postaji v Trstu. Tukaj pa, že drugo presenečanje tega jutra. Prijetna dobrodošlica. No, prvo se je zgodilo na vlaku Ljubljana – Trst, kaj, pa naj ostane skrivnost.

Sprehod mimo avtobusne postaje v Trstu, ob zelo prometni cesti, ki povezuje obalno cesto iz Italije do avtoceste v Sloveniji in že smo se znašli v Illycafe kavarnici, saj je bil kavica nujno potrebna. Nekateri smo ostali zunaj in se že razgledovali po Velikem Grande kanalu, ki se je prebujal s prvimi sprehajalci. Še nekaj splošnih informacij in odšli smo po obalni promenadi, vonjali morje in uživali morsko energijo. Obvezno fotografiranje na pomolu Audace, nekoč San Carlo, kjer smo lahko začutili njegovo širino in dolžino, saj sega kar 246 m daleč v morje. Pomol z zanimivo zgodovino je danes znan po vsakoletni jesenski regati jadrnic, imenovani Barcolana.

Nadaljevali smo na Piazza Unita, Veliki trg, pravokotne oblike s treh strani obdan s palačami, na začetku z dvema drogovoma kamor razobesijo zastave, pred mestno palačo pa v obliki piramide  iz kraških kamnov zgrajena fontana štirih celin. Pod oboki mestne hiše in ozki ulici smo nadaljevali proti baziliki Marije Snežne, najstarejše cerkve v mestu. Vzpon po veličastnem stopnišču in vstop v to energijsko cerkev, ki te kar ne spusti, z značilnimi skupinami stebrov, bogata z umetninami, vsa poslikana s freskami je res fascinanten. Zraven bazilike pa evangeličanska bazilika vredna ogleda.

Mimo ruševin rimskega gledališča in Borznega trga smo se znašli na Trgu Ponterossa. Obujali smo spomine na našo mladost, na 70 in 80 leta, ko je tukaj stala znana tržnica. Danes je na tem mestu spomenik, srebrnik Marije Terezije, velik 4 m in težak 1,8 t.

Veliko bi zamudili, če ne bi vstopili  v cerkev Sv. Antona na koncu Velikega kanala. Na pročelju s šestimi mogočnimi stebri, na strehi pa šestimi tržaškimi mučeniki, dva zvonika in mogočna kupola, ki je nikakor ne moreš zgrešit. Nasproti nje je pravoslavna cerkev in tudi njeno notranjost smo si ogledali. Proti koncu ogledov smo se razdelili v dve skupini. Eni so odšli po nakupih, eni  na pravo italijansko pico, eni na špagete. In res je bila prava pica, vsaj za mojo lahko rečem. Slastna in dišeča z robom kot mora bit, pravijo. Tudi razumeli smo se kar nekako.

Posijalo je sonce in Kanal Grande, s tremi mostovi, kavarnice in restavracije ob njem, ki so se počasi polnile z obiskovalci so še bolj zažareli v svoji lepoti.

Čas našega obiska pa se je počasi bližal koncu. Lahko bi rekli, da je bil Trst tega dne tudi malo naš. Res je vreden obiska in marsikdo se bo še vrnil, saj je ostalo še veliko zanimivosti. Bil je dan s presežki, so menili udeleženci in, to je to, kar ti da krila za naprej.

Martina Klobučar