Janče - ljubljanski Triglav

V sredo, 28. 2. 2024, se je z vlakom proti Ljubljani in naprej v smeri Litije, odpeljalo 14 ljubiteljev hoje in druženja z namenom, da osvojimo 792 m visoko vzpetino nad Savo in Besnico. To so Janče, najvišji razgledni vrh Mestne občine Ljubljana. So priljubljena izletniška  točka Ljubljančanov, znana po izjemnem razgledu, jagodah, kostanju in gobah.

 V Ljubljani smo imeli čas za kavico in nato na vlak v smeri Litije  do Jevnice, ki je izhodišče neštetih poti. Dva hriba, dve cerkvici sv. Miklavža, slabe označbe na začetku, a izbrali smo pravo pot, ki je raznolika, najprej zelo strma med hišami, travniki, posejanimi s pomladnim cvetjem, po gozdu mimo osamljenih starih kmetij, mimo obeležij iz polpretekle zgodovine po Sadni cesti na vrh. Ob poteh pa cvetoče preproge rese, ki ob meglenem jutru delujejo tako skrivnostno. Pogledi v dolino nam niso bili naklonjeni, vendar to ni vplivalo na veselje pohodnikov, ki je polepšalo dan. Ravno prava ekipa, dobra volja, kratki postanki in dosegli smo vrh. Kraj ima bogato kulturno in naravno dediščino.

Na vrhu stoji nekaj hiš, Cerkev sv. Nikolaja in planinski dom PD Litija. Kraj je doživljal burno zgodovino, saj je tu potekala trgovska pot med Dolenjsko in Gorenjsko. Na severni strani hriba se nahajajo raziskani ostanki rimskega grobišča. Legenda govori o turški utrdbi, ki naj bi stala na predelu Gradec, pod vasjo Gabrje. Na sosednjem bregu Turnše, naj bi bili ostanki stražnega stolpa. S Turki naj bi bilo povezano tudi ime kraja Janče. V novejši zgodovini je znan spopad domačinov z nemškutarji, ki so ga oblasti kaznovale z visokimi denarnimi kaznimi, zaradi katerih je bilo več kmetij ob zemljo. Do druge svetovne vojne je bil kraj precej odrezan od Ljubljane. Do doline so vodili le strmi kolovozi, po katerih so vlačili les in nosili žito v besniške mline. Po vojni se je kraj začel približevati Ljubljani, saj so domačini vse bolj odhajali na delo v dolino, izboljševali so ceste, začel je voziti avtobus. Kljub vse večji bližini prestolnice in zaposlovanju v njej, pa kraj ni zamrl. Še vedno ima podružnično šolo in nekaj storitvenih dejavnosti, število prebivalcev pa se v zadnjem času celo povečuje.

Planinski dom z dobro gostinsko ponudbo, ugodnimi cenami, hitro postrežbo nas je navdušil. Okolica je pravi raj, za otroke igrala, številne živali, v kletkah in prosto po travniku sprehajajoči prašički pritegnejo pozornost obiskovalcev. Iz megle so se prikazali obrisi Alp. Razgleda ravno ni bilo, vendar kraj sam ponuja nešteto možnosti za rekreacijo in lep dan. Lepo je tu prav v vseh letnih časih. Morda se vrnemo ob kostanjevem prazniku, zorečih jagodah.

Povratek je sledil do Jevnice po isti poti. Če odpelje vlak, pride drugi. Vendar so zaradi del na progi za določene ure do 15. 3. 2024 nadomestni avtobusi do Ljubljane. Google nam je pomagal, da smo tudi to oviro rešili in se odpeljali do Ljubljane; vlak za Novo mesto nas je že čakal na peronu. V Novem mestu pa prve kaplje dežja v tem dnevu.

Bil je projekt, vendar izpeljali smo pohod DU Dolenjske Toplice, nasmejani, prijetno utrujeni z oceno, da je z vlakom do izhodišč za naše planinske izlete, ugodnejše in prijetnejše, koristno za okolje in nas.

Plani so, kmalu nasvidenje !

Elica Pavlič